S. K. P. D. Frančišek B. Sedej vabi na kulturni večer v nedeljo 13. marca ob 18. uri na ogled dveh kratkometražnih produkcij. Stoj! (Režija Giulio De Paolis) in dokumentarni zapis GO-VID Ko vidiš spet mejo – Quando riappare il confine (režija Sara Terpin in Carlo Ghio). Projekcija bo potekala v veliki dvorani župnijskega doma Sedej v Števerjanu.
/
Predstavitev GO-VID Ko vidiš spet mejo – Quando riappare il confine
GO-VID Ko vidiš spet mejo – Quando riappare il confine je dokumentarni zapis, ki beleži vzdušje čezmejnega prostora v času pandemije Covid19, ko je bila ponovno vzpostavljena meja med Italijo in Slovenijo.
Avtorja kratkega dokumentarca sta Sara Terpin in Carlo Ghio, ki urejata portal www.slovely.eu in več naslovov na družbenih omrežjih, s katerimi italijanski (in mednarodni) publiki predstavljata slovenske kulturne in turistične znamenitosti. Njuni prispevki za SLOvely.eu temeljijo na delu na terenu in raziskovanju skritih kotičkov Slovenije, kar pa je v času karantene bilo onemogočeno. Zato sta si zamislila, da bi se posvetila dokumentiranju življenja vzdolž meje, ki je od marca do junija 2020 ponovno razdelila Gorico in Novo Gorico, pa tudi ostale obmejne kraje. Na Facebook strani SLOvely.eu sta namreč prejemala veliko sporočil ljudi, ki so želeli vedeti, kaj se dogaja na meji, kateri so pogoji za prehajanje in podobno.
Film je bil predstavljen lani v tekmovalnem programu Festivala Slovenskega Film v Ljubljani in Festivala K3 v Beljaku, pa tudi predvajan po italijanskem državnem TV kanalu RAI3.
GO-VID želi biti dokument časa, pristno pričevanje skozi različne poglede in glasove o nenavadnem obdobju, ki je globoko zarezalo v življenje ljudi ob meji.
Predstavitev Stoj!
Ženska se v jeseni svojega življenja spominja, kako je vstopila ljubezen v njeno srce prav v usodnem letu 1947, ko je v goriško pokrajino ostro zarezala novonastala meja med Italijo in Jugoslavijo. Njena zgodba je svojska pravljica z nadrealističnim značajem, a hkrati tudi družinska drama, ki so jo zaznamovali resnični dogodki.
Kratki film je navdahnila življenjska zgodba starih staršev režiserja: babica je bila Slovenka iz predmestja Gorice, ded pa karabinjer iz Rima, ki je služboval v tem mestu ob Soči. Njuni poti se nista križali vse do 15. septembra 1947, ko so v veljavo stopila določila Pariške mirovne pogodbe in se je v samo srce Goriške zarezala na novo določena meja med Italijo in Jugoslavijo.
Film je posnet na 16 mm trak z uporabo objektivov, s katerimi so v povojnem obdobju snemali filmske obzornike.
Tako je nastalo filmsko delo, ki gledalca vabi k preseganju mej in pregrad, tudi mentalnih, ki nas pogosto prikrajšajo za neprecenljive izkušnje. Tudi tistih meja, ki se jim v današnji Evropi vse premnogi nočejo upreti oziroma odreči, pač pa jih nasprotno celo pomagajo soustvarjati in jih braniti.