Ko se je v soboto, 19. aprila, na premieri igre Črna komedija sodobnega angleškega dramatika Petra Shafferja odstrl zastor odra Sedejevega doma v Števerjanu, so se gledalci, ki so z radovednim pričakovanjem napolnili domačo dvorano, da bi si ogledali novo odrsko stvaritev števerjanske Dramske družine v režiji Franka Žerjala, zastrmeli v temo. Odrsko prizorišče je namreč kakih deset minut ostalo v temi, medtem ko sta se na njem sproščeno kretala glavni protagonist Brindsley Miller in njegova zaročenka Carol in se vneto pogovarjala. Ko pa se je na odru prižgala luč, je v resnici odrsko dogajanje potonilo v temo, ker je zaradi kratkega stika v Millerjevi hiši pregorela glavna varovalka. Prav na izmenjavi tema-luč, luč-tema gradi avtor Shaffer humorne trenutke svoje bleščeče komedije, v kateri se vse zavozla in tudi razvozla . v temi. Ta poanta je glavno vodilo komedije in režiser Žerjal jo je zelo dobro izkoristil, ostro zarisal njene obrise in spretno ter dosledno vodil igralce skozi to vse prej kot lahko uprizorljivo komedijsko domeno, ki predvideva, da se igralci ob siju odrskih luči gibljejo po prostoru, kot da bi tavali v temi. To jim je odlično uspelo, saj so bili neznatni spodrsljaji skoraj nevidni. Tako se za igralce v temi, za gledalce v polni svetlobi, v Millerjevem stanovanju dogodi marsikaj presenetljivega in celo pomembni preobrati v življenju protagonistov. Miller je namreč še neuveljavljen kipar, ki v družbi zaročenke Carol pričakuje obisk starega bogataša, zbiratelja umetnin, Georga Bambergerja, od njega si veliko obeta. Da bi nanj naredil lep vtis, prenese v svoje skromno domovanje, s pomočjo Carol, nekaj kosov dragocenega pohištva iz stanovanja soseda Harolda Gorringa, bogatega starinarja, z namenom da bi “izposojeno” vrnil pred prihodom lastnika. To pa se žal ne uresniči, ker se Harold predčasno vrne domov in v medlem soju vžigalnika opazi, da je marsikaj njegovega v Millerjevi hiši. Tu se v temi začne vse zapletati, tudi zato, ker je k zaročencu Carol pripeljala svojega ukazovalnega očeta, polkovnika Melketta. V Millerjevo stanovanje se je zatekla tudi starejša soseda miss Furnival, ki je “iz boljše” družine in se grozno boji teme. Vse se še bolj preprede, ko se v stanovanje nevidno prikrade Clea, nekdanja Millerjeva zaročenka, in ko vstopi električar s filozofsko izobrazbo in ga sprva vsi imajo za bogatega zbiralca starin, ker ima tudi on tuj naglas. Tako se v temi vse skupaj mota, sledijo si dvoumnosti, nastajajo zamenjave oseb, laži rastejo kot gobe po dežju. Do grotesknosti smešne situacije pa dosežejo višek, ko tavajoč v temi Brindsley skuša neopazno prenesti pohištvo spet v Haroldovo stanovanje. V te prizore in sploh v svoj lik neizkušenega, malce naivnega Brindsleyja se je mladi odrski novinec Nikolaj Pintar zelo dobro vživel in suvereno obvladoval situacijske preobrate dogajanja, katerega središče je prav njegov lik z vsemi lažmi vred. Da jima je odrski prost or čisto domač, sta dokazala Simon Komjanc v poončni, neomajni drži po vojaško strogega polkovnika Melketta, in Sara Miklus kot Brindsleyjeva včasih prav ujedljivo koketna zaročenka Carol, ki pristaja na fantove laži, saj bi ga rada dokončno osvojila. Mikluševi se opravičujem, ker je njeno ime pomotoma izpadlo iz članka o najavi premiere. Gejevsko osebnost soseda Harolda je tudi z zgovornimi kretnjami in mimiko izrisal Branko Terčič, dolgoletni član števerjanske dramske skupine. Da je Jasmin Kovic gledališka ustvarjalnost nekako priraščena, je spet bilo jasno ob njeni poosebitvi in mimičnem izrisu lika “ostarele devičice” miss Furnival, ki pobožno citira svojega očeta in pravi, da pije le limonado, potem pa se v temi “pošteno” napije vodke; kar jo privede do histeričnega izpada. Višješolka Nikol Dorni je že v lanski predstavi pozitivno opozorila nase in tudi tokrat, upoštevajoč režiserjeve nasvete, izrisala odločno, drzno Cle o, ki razkrinka vse laži in si v temi hudomušno privošči blagih šal in spet pridobi zase Brindsleyja. Pri obeh je treba posebej omeniti veliko skrb za jezik. Zanimiv lik izobraženega električarja je s svojim globokim glasom ustvaril Ivan Komjanc. Marko Černic v drobni vlogi naglušnega milijonarja je bil čisto samosvoja komična pojava.
Da so se liki tako lepo zlili v celoto in da je prišlo do izraza avtorjevo jedro, je seveda zasluga Franka Žerjala, ki se je moral spopasti z nevsakdanjim dramskim delom, ki od režiserja in igralcev zahteva veliko truda, pa tudi dobršno mero iznajdljivosti. Da so bili liki značajsko in psihološko prepoznavni že po zunanji podobi, pa je poskrbela Snežica Černic, ki je tudi tokrat pozorno, okusno, pa tudi s trohico hudomušne gizdalinskosti izbrala kostume, odsevajoče modne izbire iz 60. let prejšnjega stoletja. Pohvalno se je treba zaustaviti tudi ob domiselni in funkcionalni sceni, ki je dobro ponazarjala zgornji in spodnj i del stanovanja ter vhod v kletne prostore; po sugestijah režiserja sta jo uresničila Evgen in Simon Komjanc. Zelo pazljivo sta za kulisami predstavo, ki ni imela odmora in je skoro od vseh igralcev terjala stalno prisotnost na odru, spremljala šepetalka Katja Dorni in Marko Lutman, kot svetlobni tehnik; tokrat je bila njegova naloga bistveno pomembna.
Gledalci, med katerimi sta bila tudi župan Hadrijan Corsi in predsednik SSO za Goriško Janez Povše, so se s smehom odzivali na humorne situacije in se z bučnim ploskanjem zahvalili igralcem za lep, zabaven umetniški užitek in jim s tem vsaj malce poplačali vloženi napor. Izvajalcem želimo, da bi komedijo, po nedeljski ponovitvi, 20. aprila, ki je bila prav tako uspešna, ponesli še na druge odre v bližnji in daljni okolici, ker je vredna ogleda! Dramski družini čestitamo tudi za fino izoblikovan gledališki list.
Iva Koršič ( iz tednika Novi Glas )
[idalbum=1,compact]