Slavko Pregl / Maja Gal Štromar : NORCI
Premiera 6.april 2018
Režija in dramaturgija: Maja Gal Štromar
Dramatizacija besedila Slavka Pregla “Zgode na dvoru kralja Janeza” (prizori na dvoru): Maja Gal Štromar
Igrajo: Benjamin Pirnat, Dušan Stojanovič, Helena Dolenc, Matej Blažun, Renata Cigale, Sergej Dolenc, Stanka Poročnik
Luč in ton: Marjan Areh, Mišo Maznik, Igor Košak
Scenografija: Sergej Dolenc
Kostumografija: Helena Dolenc
Ukulele in glasba: Benjamin Pirnat
Posnetki in tonska obdelava: Dušan Stojanović
O predstavi je napisala soavtorica teksta in režiserka Maja Gal Štromar:
Pred vami, draga publika, je mozaična predstava v predstavi, predvolilna komedija, politična satira ali buffoniada, kakor vam je pač ljubše,
nedvomno pa hudomušni poskus ugledališčenja današnjega razpršenega in kaotičnega časa, ko nas polarizacija vedno bolj hromi, ko nihče ne ve
več, kdo pije, kdo plača; ko levica postaja desnica in obratno, in ko je v zadnji fazi čisto vseeno, kdo si ležerno podaja oblast: kralj, norec
ali minister. Kot režiserka in soavtorica besedila sem si zadala poseben izziv: kako razpadajočo strukturo zrežirati v kompaktno fresko, da bi ob
tem ne izgubila čvrstosti, a tudi občutka notranjega razkroja ne. Kot so podoben izziv imeli tudi igralci: kako verodostojno, profesionalno in
prepričljivo odigrati skrajno neprepričljive in diletantske akterje ‘našega dvora’. Kako narediti iz napake prednost, iz gnoja zlato in,
žal, tudi obratno. Zdi se torej, da tako režijsko kot igralsko hodimo po robu. Dramaturgija razpada, vlada pada, maske padajo, iluzije že davno
ni več, vloge niso več jasne, tudi spolno gledano ne, bog je mrtev in zdi se, da ta nesrečni slovenski Franckin voz ne vodita nihče drug kot
kapital in pohlep. “So what!”, bi dodali sodobni akterji. Milan Kundera je zapisal v Slavju nepomembnosti: »Že zdavnaj smo spoznali, da sveta ni
mogoče vreči s tečajev, ne moremo ga preoblikovati ne ustaviti njegovega nesrečnega napredovanja. Preostala nam je ena sama oblika odpora, da ga
ne jemljemo resno.« Zato smo se potrudili, da bi se pri vseh slaboumjih, s katerimi nas vedno znova preseneti politični establišment, zabavali.
Toda kljub vsemu zabavali z razmislekom. (Kakšna ambicija, kakšna naivnost, kakšna norost!) Zato upamo, da se boste tudi vi ob naših
norostih nasmejali, pa četudi grenko. Iztok Mlakar je že vedel, ko je dejal: »Komedija ni državotvorna.«
